Zgodbe naših članov

S PSOM NA DOPUST: KO POSTANE TO NAČIN ŽIVLJENJA

Meta Kuhar (julij 2025)

Metini psi z vnukom FotoAsjaMarcic Za nekatere je dopust čas počitka, za druge avantura. Zame pa je to predvsem čas, ki ga želim preživeti s tistimi, ki mi največ pomenijo – vključno z mojimi psi. In ja, s psom na dopust ni vedno najlažje. A ko ti to postane način življenja, stvari niso težke – samo malo drugačne.

Dopust s psom ni stvar poguma, ampak navade. Ne gre več za iskanje »kjerkoli«, ampak »kje bo tudi zanj dobro«. Ne sprašujem več le, ali ima nastanitev bazen in klimo, ampak tudi: ima senco? Je ograjeno? Kje se bomo lahko sprehajali brez nevarnosti? Ampak ravno to daje dopustu globino. Priprava ni več breme – je pričakovanje. Malo več organizacije, nekaj prilagajanja – in ogromno nagrade v obliki miru, povezanosti in skupnih trenutkov.

Ko se odločimo, da bodo naši psi del vseh naših poti, to ni več posebnost. To je preprosto naš način življenja. In ko v takem načinu življenja odraščajo tudi otroci, dobi vse skupaj še globlji pomen.

Na našem zadnjem dopustu po Bosni in Hercegovini smo bili skupaj: šest odraslih oseb, dva salukija in dva majhna otroka. Otroka, ki jima ni treba razlagati, da pes potrebuje mir, da se ga ne moti, ko spi, da ga ne vlečemo za ušesa in da je povodec nekaj naravnega. Vesta, da pes čuti, bere in odgovarja. In prav zato so bili ti dnevi polni tihega razumevanja.

Naša pot v Bosno in Hercegovino ni bila povsem spontana. Bila je premišljena, a zato toliko bolj prijetna. Hiša je bila izbrana z mislijo na vse – tudi na dva salukija, ki potujeta z nami. In ko enkrat prideš, ko vidiš, kako pes zadovoljno razišče novo dvorišče, kako se ob večerih mirno uleže na hladno ploščico in te samo pogleda z očmi, ki rečejo »hvala«, takrat veš, da se je splačalo.

Bareen Sarajevo Na ulicah Sarajeva smo se gibali počasi – ne zaradi utrujenosti, temveč zaradi radovednosti. Vsak vonj, vsak kamenček, vsaka mačka (teh ni bilo malo!) je bil nov svet za psa in trening za nas. Salukiji, čeprav kraljevski in občutljivi, so pokazali prilagodljivost – ker smo jih poslušali, ker smo jim dali čas in prostor, ne ukazov in hitenja.

Razstava psov v Mostarju je bila zanje nekaj posebnega – ne zaradi nagrad (čeprav so bile!) – ampak zaradi občutka, da so del nečesa večjega. Da gremo skupaj – kot ekipa. Da jim zaupamo in oni nam.

Ko greš na dopust s psom (in otroki!), ni vse popolno. A prav to je lepo. Naučiš se poslušati druge. Naučiš se upočasniti. Naučiš se, da ni treba videti vsega, če si tisto, kar si videl, res doživel. Če se vsak sprehod, vsak pogled, vsak obrok deli z drugimi – brez da bi to doživljal kot breme.

Za nas ni več vprašanja »ali vzamemo psa s sabo?« – ker pes je z nami. Tako kot otroci. Smo ena skupnost, eno krdelo, ena družina.

S psom ne greš na dopust zato, da imaš več dela. Greš zato, ker si to. Ker si s tem psom vsak dan. Ker je vsak njegov pogled del tvojega sveta. In ko stojiš na razgledni točki, on pa tiho sedi zraven tebe, pogleda v isto smer... takrat ne potrebuješ razlage. Samo si.

Meta Kuhar Da, treba je razmisliti, prilagoditi, kdaj tudi kaj izpustiti. Ampak tisto, kar dobiš v zameno – občutek povezanosti, mir, skupni trenutki – je neprimerljivo.

Ko enkrat vidiš otroka, ki sede zraven psa, ga pogleda in mu reče: »A te tudi tebe malo bolijo tačke?« – veš, da se gradi nekaj trajnega. Čustvena inteligenca. Sočutje. Sprejemanje drugačnosti. To ne pride iz knjige. Pride iz življenja. Skupnega življenja.

Ker tisto, kar otrok ponotranji že v zgodnjih letih – spoštovanje do živali, potrpežljivost, sposobnost opazovanja – bo ostalo z njim za vedno.

POT DO ZAUPANJA, POVEZANOSTI IN PASJE SREČE

Nika Ozimc, 20 let (junij 2025)

Sem Nika Ozimc, stara 20 let, in v Kinološko društvo Posavje sem se vpisala letos – skupaj s prvo čisto mojo psičko Elly. Elly je leto in pol stara mešanka, polna energije, radovednosti in srčnosti. Paket ljubezni, ki sem si ga vedno želela! Moja pot do nje pa ni bila ravno vsakdanja. Psi so v mojem življenju prisotni že od malega – prvi je bil naš mops Maks, s katerim sem, dobesedno, naredila prve korake. Ko pa smo družini dodali še dobermanko Mio, sem prvič začutila, kaj pomeni prava povezanost med psom in človekom. Njena pripadnost moji mami je bila nekaj posebnega, in takrat sem si rekla – jaz si želim to. Enkrat, ko bom imela svojega psa, bo ta moj – in jaz njegova.

A življenje piše svoje načrte. Zaradi športa, šolanja in hitre osamosvojitve pri 16-ih letih psa dolgo nisem mogla imeti. Kljub temu me je želja po psu vedno spremljala – opazovala sem pse, pomagala pri vzgoji drugih, se zanimala za treninge in hodila na razstave… Celo mačko v stanovanju sem naučila raznorazne trikce – od “sedi” do plavanja v banji in odpiranja pipe na umivalniku. Res sem si želela imeti svojega psa… Doma se nam je sicer pridružila še psička Pupa in kasneje še Winston, a to ni bila tista pristna ljubezen ena na ena.

Ampak – kdor čaka, dočaka. Pri 19 letih se mi je končno pridružila psička Elly. Iskanje ni bilo enostavno, bilo je kar nekaj zapletov, a usoda je poskrbela, da je prišla k meni ravno tista psička, ki jo potrebujem. Ni čistokrvna, je pa popolna zame. Radovedna, igriva, aktivna, srčna in izredno navezana name. Sprva sem želela, da je le lepo vzgojena, prijazna in poslušna – pri čemer so mi z nasveti pomagali bližnji. In dolgo je tudi bila res zlata psička. Do trenutka, ko se je začela pasja puberteta – in z njo selektivna gluhost. Takrat sem vedela, da rabiva nekaj več. Našla sem “mestno” šolo, kjer pa sva utrdili predhodno znanje. Hitro sem ugotovila, da je za Elly to preveč enostavno in da z veseljem dela z menoj. Zato sem si želela pridobiti še več znanja, strukture in predvsem okolja, kjer bi obe napredovali. In tako sva šli v iskalno akcijo – in kmalu prejeli klic prijateljice od mame, da je Kinološko društvo Posavje res fajn. No in sva poskusili.

Že ob prvem obisku sem občutila tisto "nekaj". Toplina ljudi, sproščeno vzdušje, podpora in skupnost, ki te sprejme z odprtimi rokami. Tukaj nisi le številka na seznamu – tukaj si član ekipe, del družine. Spoznala sem Matjaža, najinega inštruktorja, in kmalu sva se odločili za izziv IPS– BH/VT izpit. Sprva sem mislila, da to ne bo tak problem, saj je Elly res pridna. A na prvih urah sem hitro spoznala, koliko še ne znava. Vaje, kot so “poleg” in “obrat”, so nama bile čisto tuje, saj v prejšnji šoli nismo obravnavali nič od tega. Tako da sva imeli pred seboj res ogromno dela. Treningi so bili naporni, a tudi izredno lepi. Zaradi šolanja v Ljubljani sem lahko prihajala le enkrat tedensko, a je ekipa to razumela in se mi prilagodila.

Bilo je kar stresno – ko si utrujen in pes ne sodeluje, se vprašaš, ali je to res potrebno. A ravno v teh trenutkih so mi največ pomenile spodbudne besede trenerja in drugih članov. Čeprav Matjaž zna biti zahteven, je človek v širšem pomenu besede, in to šteje.

Teden pred izpitom se nama je z Elly vse podiralo. Kot da se je odločila, da ima vsega dovolj. Ni želela delati, ni ubogala, in jaz sem začela resno dvomiti. Bila sem tik pred tem, da izpit odpovem. A potem sem jo pogledala – mojo Elly, ki je bila z menoj od prvega dne, v vseh težkih trenutkih – in si rekla: “Res si ena opica, ampak če si ista kot jaz, bova ta izpit naredili kot nič.” In sva šli. In naredili. Z odliko. Najbolj ponosna pasja mamica. Res se je izkazala. No, obe sva se. Zdaj nadaljujeva pot v rally obedience, kjer se že veseliva novih izzivov. KD Posavje nama je dal več kot znanje – dal nama je prostor, kjer sva sprejeti, kjer lahko rasteva, kjer najdeva zaupanje in podporo.

LASSIE SE VRAČA
Zakaj sem spremenila mnenje o kinologiji

Marina Senčar (junij 2025)

Naj kar na začetku povem, da predvsem zaradi inštruktorjev Kinološkega društva Posavje. Meta, Niko in Matjaž niso le dobri inštruktorji, temveč tudi fajn ljudje. Drugače pa je to zgodba, dolga več kot šest desetletij.

Daljnega leta 1960 je bil moj oče vrtnar v Zdravilišču Laško. Imel je psičko Lido, čudovito nemško ovčarko, ki jo je sam izšolal. Tudi ona je bila v službi v Zdravilišču. Skrbela je za varnost rastlinjakov in ogromnega zdraviliškega vrta, kjer so sami pridelovali vso zelenjavo za zdraviliške goste in gojili okrasne rastline za zdraviliški park. V svojem prostem času pa sta z očetom navduševala zdraviliške goste z raznimi trikci. Nisem je poznala (razen po starih fotografijah), a še zdaj mi je hudo, ker je morala zaradi mene oditi “služit”, kot je rekel moj oče, na neko kmetijo. Ko sem se rodila, je namreč z bakterijami obsedeni primarij Barle prepričal moja starša, da me bo Lida zagotovo okužila z kdovekakimi smrtonosnimi boleznimi. Njej v čast in spomin je moji sedanji psički, mešanki med nemško ovčarko in rottweilerjem, ime Lida.

Lida je moj sedmi pes. Prvi trije so bili (eden samo na pol) koker španjeli. Prvega sem pri mojih sedmih letih, in njegovih štirih tednih, ukradla iz legla pri sosedovih. Obsojen je bil na smrt, ker je takrat rodovnik lahko dobilo le šest mladičkov. Ostali so bili odveč in so jih rejci pogosto preprosto pobili, da so ohranili vrednost šestih, ki so bili najbolj ustrezni po pasemskem standardu. Minus za kinologijo. In plus za moje starše, ki so mojo potezo podprli.

Drugega sem po nekaj letih rešila pri istem rejcu (ki si tega imena ne zasluži), ker je bil edini preživeli od petih mladičkov, ki so jih pustili zmrzniti na golih tleh garaže, ker niso bili čistokrvni. Bil je star tri ali štiri dni, ko sem ga vzela. Njegova mamica je še isto noč izkrvavela. Vsako uro in pol, tudi ponoči, sem ga hranila z razredčenim kravjim mlekom, ki sem ga pogrela v kovinskem zamašku od steklenice in mu naredila cucelj iz ventilčka od Ponyja. Tisti, ki ne veste, kaj je to, poguglajte. Ko je bil star štiri mesece, je še vedno pil mleko iz stekleničke za dojenčke, ki si jo je držal sam.

Tretjega koker španjela sem kupila, saj druge pasme sploh nisem poznala. Bil je edini “žleht” pes, ki sem ga kdaj imela. Česati se je pustil samo meni, pa še to po daljšem pregovarjanju, hrane mu ni upal vzeti nihče, vključno z mano. Končal je pod kolesi tovornjaka, ker ga nobena ograja ni zadržala.

Moj mož je sklenil, da k hiši pripelje bolj umirjenega psa, in to takega, h kateremu se ni potrebno sklanjati, da bi ga pobožal. Izbral je snežno belega pirenejskega planinskega psa Amorja, ki je odrasel tehtal dobrih 70 kilogramov. Zaradi njega smo kupili hišo. Prej smo stanovali v bloku v četrtem nadstropju in s starejšim sinom sva ga do petega meseca starosti nosila po stopnicah gor in dol v stari usnjeni potovalki. Ampak, da se vrnem h kinologiji. Ker je bil Amor tako velik, sem se bala, da ga ne bom obvladala in sva se pri njegovih petih mesecih vpisala v pasjo šolo na Lokrovcu. Sprejela nas je "možača", ki je imela svojega sedemmesečnega dolgodlakega nemškega ovčarja na kratki verigi priklenjenega na steber, mi pa smo se veselo sprehajali okrog njega. Revež seveda ni zdržal na prostoru in ko je drugič vstal, mu je ženska sonožno skočila na verigo, da je kužka dobesedno zabilo v tla. Isti trenutek sem ji rekla, da mojega psa pa ona že ne bo učila, in da bi po mojem mnenju bilo dobro, da se s tem sploh ne bi ukvarjala. In sva šla. Res, da je bila prisila takrat način šolanja psa (še en minus za kinologijo), vendar jaz tega nikoli nisem razumela, še manj pa sprejemala. Amorja sem nato učila sama, s pomočjo nasvetov, ki jih je v časopisu Delo tedensko objavljal znani kinolog, katerega ime sem žal pozabila. Brez prisile. Torej je kinologija le napredovala, samo mnogi kinologi so zaostajali za tem napredkom. Ko sem ga učila ne-vlečenja, je polovica Laškega menila, da se mi je sfecljalo. Šla sva čez most in se ustavila vsakih par korakov, čim je napel vrvico. Včasih sva hodila tudi vzvratno, delala nenadne obrate in podobno. Ampak za razliko od odpoklica mi ga je uspelo naučiti. Amorjev odpoklic namreč ni bil “sem” temveč “sem pa tja”, ker je prihajal k meni v velikem cik-caku, če je sploh prišel, seveda. Najbolj učinkovito je bilo, če sem se mu skrila. Očitno me je imel za ovco, ki jo je potrebno imeti ves čas na očeh.

Ko se je Amor postaral, sem mu priskrbela podmladek, anatolsko pastirsko psico Danajo. Pravzaprav se je ona odločila, da me posvoji. Bila je stara že dobro leto, ko sem si šla ogledat njihovo psarno. Anatolci baje dočakajo višjo starost od ostalih velikih pasem. Bila je v velikem pesjaku, skupaj z mamo in teto in me po srečanju preprosto ni več spustila iz šap.

Ko je tudi ona prišla v leta, se ji je pridružil Pan, mešanec med nemško ovčarko in kavkaškim ovčarjem, ki sem ga kupila na bolhi za 100 eur, proti svojim načelom, ker ne maram podpirati nekontroliranega razploda psov, saj marsikateri od njih žalostno konča.

Pan je bil dobrodušna mrcina, težja od 60 kg, ki bi ga lahko ukradel z bajto vred. Imel je zlato srce in najbolj nežno dušo od vseh mojih psov. Pišem v preteklem času, ker je njegov srček lani jeseni nehal utripati. Kot da bi slutila, da se bo poslovil, sem lani spomladi našla Lido. Morala je biti psička in še mladička povrh, saj bi odraslega psa Pan najbrž bolj težko sprejel. Imela sva namreč težavo, ki sem jo zakrivila sama. Ko sem ga kot dvomesečnega mladička pripeljala domov, ga nisem primerno prestavila Danaji, ki ga je “napadla” in prestrašila za celo življenje. Od takrat se je bal vseh neznanih psov, svoj strah pa je izražal z agresijo. Nikoli, niti enkrat ni na nikogar zarenčal, je pa tako besno lajal na druge pse, da je bilo videti, kot da jih bo požrl s kožo in kostmi vred. Če mu je do psa v redkih trenutkih moje nepazljivosti uspelo priti, pa se je z njim bodisi igral ali pa celo neslavno pobegnil. Pol manjša sosedova psica ga je nekoč ugriznila za uho, pa se niti braniti ni znal, tako da sem ga morala rešiti jaz. Kakorkoli, zaradi te njegove “agresije” z njim nisem mogla niti na sprehod v urbano okolje, kaj šele na dopust. Nihče mi ne bi verjel, “da ne bo nič naredil”, pa tudi obvladala ga nisem, kadar je vklopil pogon na vse štiri.

Sklenila sem, da te napake pri Lidi ne bom ponovila in da bom poskrbela, da bo imela dovolj pozitivnih izkušenj z drugimi psi in da jo bom naučila primernega obnašanja v urbanem okolju, saj jo želim vzeti vsepovsod s seboj, tudi na dopust in na potovanje z vlakom.

Lida je prava pasja brihta, zato je že pri treh mesecih poleg standardnih “tačko, sedi, prosi” obvladala tudi prostor, čakaj, pusti, spusti in podobna povelja. Sledila mi je sama od sebe in gledala me je kot božanstvo. Pasje družbe, razen Pana, pa ni imela, ker zdaj živimo v rovtah pod Lisco na povsem ograjeni parceli in bolj poredko zaidemo v “civilizacijo”.

Pa sva poiskali najbližjo “pasjo šolo” in se vpisali v Kinološko društvo Posavje na poletne urice in kasneje v malo šolo. Vse je bilo super: lokacija, inštruktorji, pasji sošolci…, meni, ki po potrpežljivosti ravno ne slovim, pa je kljub temu šlo vse prepočasi. Lida je že večino ukazov in fint poznala in imela sem težave, ko smo npr. vadili, kako pridobiti pozornost psa. Lida me je buljila naravnost v oči, kadar in kolikor dolgo je bilo treba, zato sploh nisem vedela kdaj naj jo nagradim, “če me pa skoz gleda”.

In tako sem začela težiti našim inštruktorjem: Ali lahko preskočiva malo šolo? Kdaj bomo vadili gibanje v urbanem okolju? Zakaj morava delati vajo plena, če pa že pozna ukaz “spusti”? in podobno. Inštruktorji so mi potrpežljivo pojasnjevali, da sem v Kinološkem društvu, ki dela po programu Kinološke zveze in da mora biti pes za posamezne faze šolanja dovolj star. Jaz pa sem še kar sitnarila, da ne potrebujem izpita, ampak psa, ki bo socializiran v vseh pogledih in vodljiv v urbanem okolju, ne pa samo na vadbišču. Šla sem celo tako daleč, da sem se odločila poiskati “navadno pasjo šolo”, ki ne dela po kinoloških standardih, temveč le usposablja pse za bivanje in gibanje v urbanem okolju.

In sem jo našla - preko silnih oglasov na facebooku. Obljubljali so več kot reklame za hujšanje: da v šestih tednih (12 vaj) psa (in seveda tudi vodnika) naučijo umirjenega srečevanja z drugimi psi in ljudmi, pravilnega vodenja v vseh okoljih, socializacije, priklica od vseh motenj, ne-vlečenja na sprehodu, kontroliranja lovskih nagonov itd. Cena pa: 180 eur. Preračunano na tečaj torej 3x več kot v KD Posavje. Pa sem si naivno rekla: morda pa poznajo kakšno bližnjico do pasje poslušnosti za katero še ne vem, in se prijavila na tečaj. Morala sem čakati dva meseca, da se je sprostilo mesto v skupini in končno je nastopil težko pričakovani dan D. Bolj dan Ž. Dobili smo se v zimski temi na parkirišču nad stadionom v Celju, pri minus 8 stopinjah in v soju edinega reflektorja na parkirišču. Inštruktorja sta zamudila 15 minut, mi nadobudni tečajniki pa smo s šklepetajočimi zobmi izmenjevali izkušnje in ugotavljali, da imamo v skupini Cool najstnik pse stare od nekaj mesecev do nekaj let, med drugim tudi polletnega Špringer španjela z nagobčnikom, ki sicer do krvi pogrize vse družinske člane. Zanj je inštruktorica podala “strokovno” mnenje, da to pa res ni nič takega, saj je pes še mlad. Takih “strokovnih” izjav je bilo še več, zato sem postala še bolj pozorna. Ko sem vprašala, kdaj in kako bomo vadili v urbanem okolju, so mi razložili , da je tudi parkirišče urbano okolje in da so sprehodi po mestu predmet nadaljevalnega tečaja za nadaljnjih 180 evrov, česar seveda na fb niso niti omenjali. Na tej točki sem se jim zahvalila za sodelovanje, se obrnila in šla. In upala, da bo v tistem mrazu moj »dizlar« sploh vžgal. K sreči je. Ko sem prišla domov, sem jim na fb napisala svoje “strokovno mnenje” o njihovem tečaju in o zavajanju kupcev, pa so me takoj blokirali.

Ampak se še vedno nisem dala. Našla sem kanadsko spletno stran o šolanju labradorcev z res odličnimi nasveti in natančnimi navodili, zelo uporabnimi za šolanje kateregakoli psa in Lido naučila še nekaj novih vaj. Lida pa je medtem postala prava najstnica. Nič več me ni gledala kot boga, zanimalo jo je vse drugo. Že doma sem se morala potruditi za njeno pozornost, če sva šli “v civilizacijo” pa še toliko bolj. In takrat mi je šele potegnilo, kaj so mi hoteli inštruktorji KD Posavje dopovedati. Nekaj časa sem še trmarila, potem pa sem si morala priznati, da sama pač nisem sposobna naučiti Lide vsega, kar želim, da zna. In da vmes delam neumnosti, pa ni nikogar, ki bi me na to opozoril in korigiral.

Nekaj dni sem še ujčkala svoj ego in ponos, potem pa sem po elektronski pošti ponižno vprašala inštruktorje KD Posavje, če me vzamejo nazaj. Naslov maila je bil: Lassie se vrača – če sme. Odgovorili so mi da je pri njih vsakdo dobrodošel (beri: tudi taka zgaga, kot sem jaz), pa sva šli na zimske urice. Z ušesi dol in z repom med nogami. Ne Lida, jaz. Pa ne za dolgo. Lida je bila vesela pasje družbe, jaz pa prijaznega sprejema. Še vedno me kdaj pa kdaj prime, da bi glede na moje silne izkušnje s psi malo pametovala, pa se raje ugriznem v jezik in počakam, da bom izvedela, zakaj je kakšna vaja ravno takšna kot je. Doslej se je še vedno izkazalo, da vedo, kaj počnejo. Še vedno si sicer želim, da bi več delali tudi izven poligona, pa se vedno spomnim Metinih besed: Če pes uboga na vadbišču, je veliko več možnosti, da bo ubogal tudi v drugem okolju. Pa še nečesa sem se naučila: veliko več je odvisno od vodnika, kot od psa. Če pa hočete izvedeti, kaj imata skupnega Bob Marley in vzgoja psov, pa se nam boste pač morali pridružiti.

MOJ PRVI PES
Mia Režun, 10 let (januar 2025)

Mia in Coco

Že dolgo sem si želela imeti psa. Ko smo živeli v bloku, sta mi mami in ati obljubila, da bomo dobili psa, ko se bomo preselili v hišo. V hišo smo se preselili maja 2024 in nato poiskali vzrediteljico Cairn terierjev v Žalcu. Izmed štirih psičkov sem si lahko izbrala svojega. Poimenovala sem ga Coco in tudi sama plačala zanj. 27. 6. 2024 se je moja želja uresničila, Coco je prišel k nam domov. Ko smo ga dobili, je bil star dva meseca in pol.

Prijavili smo se v pasjo šolo. Ker so bile takrat poletne urice, še ni bilo izpitov. Poletne urice so trajale julija in avgusta. Na poletnih uricah je bil zelo priden in se naučil sedi, prostor in igro.

Nato smo odšli na morje. Poklicali smo mojo babico, če ga lahko čuva dva tedna, ko smo bili na morju. Z veseljem je privolila. Z mamo sva ga odpeljali k moji babici, kjer je že našel novega prijatelja. Njegov novi prijatelj je bil Roli, ki je pes od moje babice. Roli je star pet let, tudi njemu sem dala jaz ime. Coco je bil pri babici zelo zadovoljen, ko pa smo se vrnili domov, je bil Coco zelo vesel, da nas je spet videl.

Ko smo se vrnili z morja, je bil samo še en teden do začetka šole in male šole. Malo šolo smo pričeli obiskovati v začetku septembra in končali v začetku decembra. Malo šolo smo imeli tudi, če je padal dež, ker morajo psi na sprehod tudi v dežju. V mali šoli se je Coco naučil sedi, oddaljevanje, prostor, odpoklic in trike. Jaz pa sem se naučila osnovnega učnega procesa (pozornost, povelje, povelje s pantomimo, ja, nagrada). Včasih je bil Coco bolj priden, včasih pa manj. Izpit male šole je opravil uspešno, tako kot vsi ostali njegovi pasji sošolci in sošolke in dobil diplomo. Poleg tega se je znašel tudi na koledarju Kinološkega društva Posavje.

Danes je Coco star devet mesecev in je postal naš novi družinski član. Spoznala sem, da je pes velika odgovornost tudi če je majhen. Zelo ga imam rada in sem vesela in ponosna, ko se nauči novih stvari. Čaka ga novo šolsko leto, ki ga bo začel z zimskimi uricami in nato naslednjim tečajem, česar se zelo veseliva oba.

MALA ŠOLA S TIMIJEM
Julija Hahn, 13 let (januar 2023)

Julija in Timi Moja pripoved o Timiju, ki smo ga posvojili iz zavetišča, je kar hitro zaokrožila po spletu, zato sem se odločila, da opišem še, kako je z njim potekal dan v pasji šoli. Septembra se je pričel tečaj male šole za pse, pa tudi za vodnike, saj je prav od pravilnega pristopa vodnika odvisno, kako bo učenje potekalo in kako učinkovito bo.

Najboljše je, če s pasjo šolo začneš zelo zgodaj, ko je pes še mladiček, Timi pa je bil star že skoraj eno leto in ni znal ničesar. Bil je neubogljiv, zelo nemiren, plašen in ves čas je vohal okrog sebe, saj mu je bilo vse novo. Veliko bolj kot dišeči priboljški, so mu bili zanimivi drugi psi, še manj mu je bila zanimiva igrača. Medtem ko so se drugi psi takoj zagnali v igračo, ki so jo imeli njihovi vodniki v rokah, sem jaz lahko svojo metala po zraku, mu z njo mahala pred nosom ali pa jo brcala po tleh z vso močjo, nič ni pomagalo. Naj sem se še tako pretvarjala, kako zanimivo se je igrati z igračo, Timija igra še malo ni zanimala. Na trenutke se mi je zdelo, da samo izgubljava čas. Vendar nisem obupala. Vadila sva tudi doma in vedno bolje nama je šlo, še posebej, ker doma ni bilo drugih psov, ki bi zmotili njegovo pozornost. Igračo je začel napadati kot kakšen lev in ves čas smo jih morali menjavati, saj je vsako raztrgal na prafaktorje. Z veliko mero potrpežljivosti in dobrimi učitelji, ki so mi dajali navodila za učenje, nama je na koncu uspelo in Timi je uspešno opravil malo šolo.

Odločila sem se, da bova s šolanjem nadaljevala, ko bom starejša, pa si tudi sama želim postati trenerka psov.

V PASJI ŠOLI BREZ PSA I

Ernestina Krajnc (julij 2023)

STRAH PRED PSI
Že od malih nog se neizmerno bojim psov in po krepkih petdesetih letih še pogosto sanjam nemškega ovčarja, ki me je prekucnil na tla, ko sem komaj dobro shodila in mi je s prvimi tacami stal na prsih. Še dandanes do potankosti vidim njegovo zobovje. Čeprav mi razum pravi, da majhnemu otroku, ki se uči hoditi, ni potrebno veliko, da pade, srce govori drugače.

Kljub temu da sem skozi otroštvo in mladostništvo odraščala med lovskimi psi, se jih nikoli nisem navadila ali sprejela. Nikdar jih nisem peljala na sprehod, jih hranila ali jim čistila pesjaka. Vedno sem poskrbela, da sem bila na varni razdalji. Živela sem v kroničnem strahu pred psi. Skozi otroštvo mojih treh otrok sem se uspešno upirala želji moža in otrok, da bi imeli pasjega družinskega člana. Njihovo željo sem kompenzirala s hrčki, skakači, morskimi prašički in pritlikavimi kunci. Za hišo je pod vsakim drevesom častno pokopan preminuli hišni ljubljenček. Na planinskih poteh smo družinsko uživali do takrat, ko nam je naproti priskakljal mali ali veliki kosmatinec. Še danes ne znam našteti vseh osvojenih vrhov, znam pa našteti vse pasme psov, ki smo jih naključno srečevali in znam opisati njihovo lajanje, bevskanje ali renčanje.

Ko me je strah pred psi že toliko hromel, da si sama nisem več upala sproščeno na sprehod po naselju, sem začela premišljevati, kako bi premagala ta strah. Hipnoza ali pasja šola? Obstala sem na razpotju, ali še leta preživljati v strahu ali pa zbrati pogum in bolje spoznati pasji svet. Bližja mi je bila druga pot, saj do psov vseeno čutim naklonjenost, a vedno na varni razdalji. Kadarkoli sem videla kosmat repek, sem popolnoma ohromela, plezala po ograjah, klopeh in me je strah vodil v povsem nerazumne in neprimerne reakcije, ki so jih obsojajoče gledali že moji domači, kaj šele naključni ljudje, ki sem jih srečevala na svojih poteh.

Odločitev je dozorela, ko je brat Marko za hišno ljubljenko pripeljal živahno in prikupno Čoki. Z vpisom rjave labradorke v pasjo malo šolo, se je ponudila priložnost, da kot družinski član vstopim skozi vrata Kinološkega društva Posavje. Neizmerno sem hvaležna vodstvu kinološkega društva, da so me sprejeli in izkazali veliko toleranco do nenavadne želje, da pridem v pasjo šolo brez psa.

V PASJI ŠOLI BREZ PSA II

Ernestina Krajnc (julij 2023)

V PASJI MALI ŠOLI
Strah pred psi me je pripeljal v pasjo malo šolo – brez psa. Zbrani so bili različni psi, različni vodniki, potrpežljiva in strokovna inštruktorica Meta in moj strah. Naenkrat sem bila obkrožena s psi. Labradorka Čoki, nemška bokserka Nuška, mešanček Jack, shih tzu Beni, shiba inu Akio, velika šnavcerka Aska, maremsko-ambruški ovčar Harry, tibetanska terierka Shiwa. In seveda hrta Ayla in Bareen. Pisana druščina pasjih mladičkov. Mali, veliki, živahni, zaspani, vodljivi, manj vodljivi, poslušni, neposlušni, dominanti, plašni, igrivi, razigrani, trmasti …

Dvakrat tedensko sem premagovala svoj strah tako, da sem sedela na klopi na travnatih površinah za Savo in poslušala nasvete inštruktorice Mete ter opazovala načine reagiranja psov in njihovih lastnikov. Odprl se mi je nov svet. Pasji svet. Ob Metinem ponavljanju navodil za izvajanje povelj, ob nasvetih, kako primerno ravnati s psom, kako odpraviti slabe navade, ki jih je pes začel naenkrat izražati, ob razlagi pasjih karakterjev, ob reakcijah psov in vodnikov, sem tudi jaz pridobivala znanje, ki je postopoma brisalo strah. Res drži, da je v znanju moč in mislim, da bi moral vsak lastnik psa obvezno obiskovati pasjo šolo, da pridobi znanje in z znanjem moč, ki lastnika spremeni v vodjo socializiranega krdela. Vodniki so morali pri delu s psom upoštevati učni proces in ga besedno in fizično udejanjiti. Zaradi vloženega truda, časa in pasje ljubezni, je bilo pri vodnikih psov opaziti notranji žar zadovoljstva in povezanost s psom je postajala vidno trdnejša.

Opazila sem kar nekaj podobnosti pri vzgoji otrok in psov. Delovati moraš odločno, prijazno in dosledno. Vedenje psov se je iz skakajočih psov postopoma spreminjalo v pse, ki hodijo ob spuščeni vrvici in sledijo vodniku. Pogosto sem se počutila kot v klubu mladih mamic, saj so se vsi pogovori vrteli o navadah, iztrebkih, posebnostih, igračah, hrani, priboljških, spanju, razvadah … njihovega psička.

Sproščeno vzdušje v izjemno prijetni skupini je počasi odtajevalo tudi moj strah. Sreča vodikov ob napredku njihovega ljubljenčka je bila nalezljiva. Domov sem prihajala zadovoljna in umirjena, saj sem tudi na lastni koži občutila terapevtski učinek psov na ljudi. Ko opazuješ radost vodnika v navezi s psom, ko spregovori telesna govorica, ko slišiš besede pohvale in opaziš srčen fizični dotik, takrat se te na ravnicah za Savo dotakne sreča.

V PASJI ŠOLI BREZ PSA III

Ernestina Krajnc (julij 2023)

FRODO – MOJ TERAPEVTSKI PES
Na polovici pomladnega termina pasje male šole, je vstopil v moje življenje Frodo. Prikupen dvoletni barbet, ki je že končal šolanje. Njegov lastnik Miran mi ga je ponudil, da bi lahko z njim vadila osnove pasje socializacije. Najprej se mi je zdelo nerazumljivo, kako bi lahko vodnik nekomu nepoznanemu posodil psa. Saj to je isto, kot bi nekomu zaupal otroka. A Miran me je modro prepričal, da ne pridobivam izkušnje s psom samo jaz, ampak si tudi on kot lastnik želi, da bi pes reagiral na povelja drugih ljudi in da bi bil socializiran v polnem pomenu. Najina skupna izkušnja bi dobrohotno delovala name in na psa. A pri meni se je oglasil notranji strah, kaj pa če bo … Strah se je vrnil, a so ga odgnale igrive pasje oči in rep, ki je vabil k igri.

In kar naenkrat sem prvič v življenju vodila psa na povodcu. »Preživela« sem dotike njegovega smrčka in zob ob sprejemanju priboljškov. Verjetno se nekomu, ki je odraščal med psi zdi to povsem noro in nenavadno, a jaz sem ob tem slavila osebne in veličastne zmage. Vedno znova in znova sem bila presenečena, da zmorem in da je sedaj čas, da teorijo z vsemi Metinimi nasveti udejanjim v praksi. A to ni bilo lahko. Včasih me je Frodo vlekel po poligonu sem in tja, ker se mi je oglašal notranji prastrah in bojazen, da nisem njegova lastnica in da se mi bo morda uprl. Čeprav sem vedela in čutila, da je najbolj prijazen pes na svetu, so strahovi znova in znova občasno prihajali na plano. In pametni Frodo je z veseljem izkoristil mojo neodločenost. Ko je inštruktorica Meta že stokrat znova in znova povedala, da je cilj, da pes sledi vodniku in ne vodnik psu, sem se odločila v glavi, da bo tudi pri meni tako. In takrat je steklo. Seveda brez pomoči račjih priboljškov ne bi šlo. Od takrat naprej sem slavila drobne osebne zmage ob izvajanju učnega procesa s psom. Čutim neizmerno hvaležnost vodniku Miranu, da me je spodbudil k aktivnejši vlogi v pasji šoli in mi je kljub neizkušenosti v pomoč ponudil Froda. Obema bom večno hvaležna.

Proti koncu tečaja sem pri vseh tečajnikih opazila, kako je res pomembna postopnost šolanja in dosledna vztrajnost, da lahko spreminjaš pasje reakcije v željena stanja, ki jih bodo kmalu pokazali na izpitu. Psi so v različnem tempu sledili vodnikom. Tam, kjer so vodniki vztrajali kljub trenutnim neuspehom, so sčasoma tudi psi sledili vodniku. Ko pogledam nazaj, kaj vse je Meta z neskončno potrpežljivostjo uspela izvabiti iz vodnikov, se pokaže dejanska vrednost pasje male šole. Pasja šola je namenjena vodnikom. In dejstvo je, da če so vodniki učljivi, postane učljiv tudi njihov pes.

ODLOČITEV ZA PSA
Ko mi zdravje onemogoča, da bi spremljala skupino na zaključnih izpitih, vse bolj razmišljam o nakupu psa. Berem knjige o psih in na kaj vse moraš biti pozoren pri izbiri mladičev. Spoznavam, kako se je potrebno pripraviti na prihod psa v družino in primerjam splošne značilnosti posameznih pasem, ki so potencialne za naš življenjski slog. Proučujem karakteristike psov glede na velikost, zahtevnost nege, odpadanje dlake, zahtevnost vzgoje, aktivnost, primernost za otroke, ujemanje z drugimi živalmi, značaj ter učljivost. Čeprav odpadanje dlake pri škotskih ovčarjih ne govori v prid tej pasmi, pa je pri meni neka usodna privlačnost do teh psov. Zdi se mi, kot da ponovno izbiram partnerja za življenje. Pravzaprav ne vem, zakaj ravno ta pasma, a nekako čutim, da bi bil glede na karakteristike to najbolj primeren pes zame in za moža. Razmišljati moram namreč tudi o tem, da je to večletni sopotnik in da bova z možem kos njegovi potrebni aktivnosti. Hodim okoli hiše in razmišljam, kje bi bil najbolj primeren prostor za postavitev pesjaka in skoraj dnevno obiščem strani kinološkega društva in spremljam legla mladičev. Ko se mi zdravstveno stanje izboljša, grem v aktivno iskanje pasjega mladička.

V pasji mali šoli sem se pripravljala na prihod psička, tako kot se v materinski šoli pripravljajo nosečnice na prihod otroka. Spoznala sem toliko novih informacij, koristnih nasvetov, da bi vsakemu lastniku pred nakupom psa obvezno predpisala urice v pasji šoli. Prepričala sem se tudi, da ti inštruktorji v pasji šoli stojijo ob strani, te spodbujajo, ko se pojavi pasja neposlušnost in so zakladnica strokovnega znanja iz pasjega sveta. Predvsem pa so srčni in z neizmerno energijo vodijo vodnike psov skozi proces šolanja. In ko se odločim za psa, se z veseljem vrnem v pasjo šolo. Tokrat s psom.

Želite tudi vi deliti svojo posebno izkušnjo z nami? Vabljeni, da nam jo posredujete na elektronski naslov društva in z veseljem jo bomo objavili.

Zgodbe naših članov

Obvestila