MALA ŠOLA S TIMIJEM
Julija Hahn, 13 let (januar 2023)
Moja pripoved o Timiju, ki smo ga posvojili iz zavetišča, je kar hitro zaokrožila po spletu, zato sem se odločila, da opišem še, kako je z njim potekal dan v pasji šoli. Septembra se je pričel tečaj male šole za pse, pa tudi za vodnike, saj je prav od pravilnega pristopa vodnika odvisno, kako bo učenje potekalo in kako učinkovito bo.
Najboljše je, če s pasjo šolo začneš zelo zgodaj, ko je pes še mladiček, Timi pa je bil star že skoraj eno leto in ni znal ničesar. Bil je neubogljiv, zelo nemiren, plašen in ves čas je vohal okrog sebe, saj mu je bilo vse novo. Veliko bolj kot dišeči priboljški, so mu bili zanimivi drugi psi, še manj mu je bila zanimiva igrača. Medtem ko so se drugi psi takoj zagnali v igračo, ki so jo imeli njihovi vodniki v rokah, sem jaz lahko svojo metala po zraku, mu z njo mahala pred nosom ali pa jo brcala po tleh z vso močjo, nič ni pomagalo. Naj sem se še tako pretvarjala, kako zanimivo se je igrati z igračo, Timija igra še malo ni zanimala. Na trenutke se mi je zdelo, da samo izgubljava čas. Vendar nisem obupala. Vadila sva tudi doma in vedno bolje nama je šlo, še posebej, ker doma ni bilo drugih psov, ki bi zmotili njegovo pozornost. Igračo je začel napadati kot kakšen lev in ves čas smo jih morali menjavati, saj je vsako raztrgal na prafaktorje. Z veliko mero potrpežljivosti in dobrimi učitelji, ki so mi dajali navodila za učenje, nama je na koncu uspelo in Timi je uspešno opravil malo šolo.
Odločila sem se, da bova s šolanjem nadaljevala, ko bom starejša, pa si tudi sama želim postati trenerka psov.
V PASJI ŠOLI BREZ PSA
Ernestina Krajnc (julij 2023)
STRAH PRED PSI
Že od malih nog se neizmerno bojim psov in po krepkih petdesetih letih še pogosto sanjam nemškega ovčarja, ki me je prekucnil na tla, ko sem komaj dobro shodila in mi je s prvimi tacami stal na prsih. Še dandanes do potankosti vidim njegovo zobovje. Čeprav mi razum pravi, da majhnemu otroku, ki se uči hoditi, ni potrebno veliko, da pade, srce govori drugače.
Kljub temu da sem skozi otroštvo in mladostništvo odraščala med lovskimi psi, se jih nikoli nisem navadila ali sprejela. Nikdar jih nisem peljala na sprehod, jih hranila ali jim čistila pesjaka. Vedno sem poskrbela, da sem bila na varni razdalji. Živela sem v kroničnem strahu pred psi. Skozi otroštvo mojih treh otrok sem se uspešno upirala želji moža in otrok, da bi imeli pasjega družinskega člana. Njihovo željo sem kompenzirala s hrčki, skakači, morskimi prašički in pritlikavimi kunci. Za hišo je pod vsakim drevesom častno pokopan preminuli hišni ljubljenček. Na planinskih poteh smo družinsko uživali do takrat, ko nam je naproti priskakljal mali ali veliki kosmatinec. Še danes ne znam našteti vseh osvojenih vrhov, znam pa našteti vse pasme psov, ki smo jih naključno srečevali in znam opisati njihovo lajanje, bevskanje ali renčanje.
Ko me je strah pred psi že toliko hromel, da si sama nisem več upala sproščeno na sprehod po naselju, sem začela premišljevati, kako bi premagala ta strah. Hipnoza ali pasja šola? Obstala sem na razpotju, ali še leta preživljati v strahu ali pa zbrati pogum in bolje spoznati pasji svet. Bližja mi je bila druga pot, saj do psov vseeno čutim naklonjenost, a vedno na varni razdalji. Kadarkoli sem videla kosmat repek, sem popolnoma ohromela, plezala po ograjah, klopeh in me je strah vodil v povsem nerazumne in neprimerne reakcije, ki so jih obsojajoče gledali že moji domači, kaj šele naključni ljudje, ki sem jih srečevala na svojih poteh.
Odločitev je dozorela, ko je brat Marko za hišno ljubljenko pripeljal živahno in prikupno Čoki. Z vpisom rjave labradorke v pasjo malo šolo, se je ponudila priložnost, da kot družinski član vstopim skozi vrata Kinološkega društva Posavje. Neizmerno sem hvaležna vodstvu kinološkega društva, da so me sprejeli in izkazali veliko toleranco do nenavadne želje, da pridem v pasjo šolo brez psa.
Dvakrat tedensko sem premagovala svoj strah tako, da sem sedela na klopi na travnatih površinah za Savo in poslušala nasvete inštruktorice Mete ter opazovala načine reagiranja psov in njihovih lastnikov. Odprl se mi je nov svet. Pasji svet. Ob Metinem ponavljanju navodil za izvajanje povelj, ob nasvetih, kako primerno ravnati s psom, kako odpraviti slabe navade, ki jih je pes začel naenkrat izražati, ob razlagi pasjih karakterjev, ob reakcijah psov in vodnikov, sem tudi jaz pridobivala znanje, ki je postopoma brisalo strah. Res drži, da je v znanju moč in mislim, da bi moral vsak lastnik psa obvezno obiskovati pasjo šolo, da pridobi znanje in z znanjem moč, ki lastnika spremeni v vodjo socializiranega krdela. Vodniki so morali pri delu s psom upoštevati učni proces in ga besedno in fizično udejanjiti. Zaradi vloženega truda, časa in pasje ljubezni, je bilo pri vodnikih psov opaziti notranji žar zadovoljstva in povezanost s psom je postajala vidno trdnejša.
Opazila sem kar nekaj podobnosti pri vzgoji otrok in psov. Delovati moraš odločno, prijazno in dosledno. Vedenje psov se je iz skakajočih psov postopoma spreminjalo v pse, ki hodijo ob spuščeni vrvici in sledijo vodniku. Pogosto sem se počutila kot v klubu mladih mamic, saj so se vsi pogovori vrteli o navadah, iztrebkih, posebnostih, igračah, hrani, priboljških, spanju, razvadah … njihovega psička.
Sproščeno vzdušje v izjemno prijetni skupini je počasi odtajevalo tudi moj strah. Sreča vodikov ob napredku njihovega ljubljenčka je bila nalezljiva. Domov sem prihajala zadovoljna in umirjena, saj sem tudi na lastni koži občutila terapevtski učinek psov na ljudi. Ko opazuješ radost vodnika v navezi s psom, ko spregovori telesna govorica, ko slišiš besede pohvale in opaziš srčen fizični dotik, takrat se te na ravnicah za Savo dotakne sreča.
In kar naenkrat sem prvič v življenju vodila psa na povodcu. »Preživela« sem dotike njegovega smrčka in zob ob sprejemanju priboljškov. Verjetno se nekomu, ki je odraščal med psi zdi to povsem noro in nenavadno, a jaz sem ob tem slavila osebne in veličastne zmage. Vedno znova in znova sem bila presenečena, da zmorem in da je sedaj čas, da teorijo z vsemi Metinimi nasveti udejanjim v praksi. A to ni bilo lahko. Včasih me je Frodo vlekel po poligonu sem in tja, ker se mi je oglašal notranji prastrah in bojazen, da nisem njegova lastnica in da se mi bo morda uprl. Čeprav sem vedela in čutila, da je najbolj prijazen pes na svetu, so strahovi znova in znova občasno prihajali na plano. In pametni Frodo je z veseljem izkoristil mojo neodločenost. Ko je inštruktorica Meta že stokrat znova in znova povedala, da je cilj, da pes sledi vodniku in ne vodnik psu, sem se odločila v glavi, da bo tudi pri meni tako. In takrat je steklo. Seveda brez pomoči račjih priboljškov ne bi šlo. Od takrat naprej sem slavila drobne osebne zmage ob izvajanju učnega procesa s psom. Čutim neizmerno hvaležnost vodniku Miranu, da me je spodbudil k aktivnejši vlogi v pasji šoli in mi je kljub neizkušenosti v pomoč ponudil Froda. Obema bom večno hvaležna.
Proti koncu tečaja sem pri vseh tečajnikih opazila, kako je res pomembna postopnost šolanja in dosledna vztrajnost, da lahko spreminjaš pasje reakcije v željena stanja, ki jih bodo kmalu pokazali na izpitu. Psi so v različnem tempu sledili vodnikom. Tam, kjer so vodniki vztrajali kljub trenutnim neuspehom, so sčasoma tudi psi sledili vodniku. Ko pogledam nazaj, kaj vse je Meta z neskončno potrpežljivostjo uspela izvabiti iz vodnikov, se pokaže dejanska vrednost pasje male šole. Pasja šola je namenjena vodnikom. In dejstvo je, da če so vodniki učljivi, postane učljiv tudi njihov pes.
ODLOČITEV ZA PSA
Ko mi zdravje onemogoča, da bi spremljala skupino na zaključnih izpitih, vse bolj razmišljam o nakupu psa. Berem knjige o psih in na kaj vse moraš biti pozoren pri izbiri mladičev. Spoznavam, kako se je potrebno pripraviti na prihod psa v družino in primerjam splošne značilnosti posameznih pasem, ki so potencialne za naš življenjski slog. Proučujem karakteristike psov glede na velikost, zahtevnost nege, odpadanje dlake, zahtevnost vzgoje, aktivnost, primernost za otroke, ujemanje z drugimi živalmi, značaj ter učljivost. Čeprav odpadanje dlake pri škotskih ovčarjih ne govori v prid tej pasmi, pa je pri meni neka usodna privlačnost do teh psov. Zdi se mi, kot da ponovno izbiram partnerja za življenje. Pravzaprav ne vem, zakaj ravno ta pasma, a nekako čutim, da bi bil glede na karakteristike to najbolj primeren pes zame in za moža. Razmišljati moram namreč tudi o tem, da je to večletni sopotnik in da bova z možem kos njegovi potrebni aktivnosti. Hodim okoli hiše in razmišljam, kje bi bil najbolj primeren prostor za postavitev pesjaka in skoraj dnevno obiščem strani kinološkega društva in spremljam legla mladičev. Ko se mi zdravstveno stanje izboljša, grem v aktivno iskanje pasjega mladička.
V pasji mali šoli sem se pripravljala na prihod psička, tako kot se v materinski šoli pripravljajo nosečnice na prihod otroka. Spoznala sem toliko novih informacij, koristnih nasvetov, da bi vsakemu lastniku pred nakupom psa obvezno predpisala urice v pasji šoli. Prepričala sem se tudi, da ti inštruktorji v pasji šoli stojijo ob strani, te spodbujajo, ko se pojavi pasja neposlušnost in so zakladnica strokovnega znanja iz pasjega sveta. Predvsem pa so srčni in z neizmerno energijo vodijo vodnike psov skozi proces šolanja. In ko se odločim za psa, se z veseljem vrnem v pasjo šolo. Tokrat s psom.
STRAH PRED PSI
Že od malih nog se neizmerno bojim psov in po krepkih petdesetih letih še pogosto sanjam nemškega ovčarja, ki me je prekucnil na tla, ko sem komaj dobro shodila in mi je s prvimi tacami stal na prsih. Še dandanes do potankosti vidim njegovo zobovje. Čeprav mi razum pravi, da majhnemu otroku, ki se uči hoditi, ni potrebno veliko, da pade, srce govori drugače.
Kljub temu da sem skozi otroštvo in mladostništvo odraščala med lovskimi psi, se jih nikoli nisem navadila ali sprejela. Nikdar jih nisem peljala na sprehod, jih hranila ali jim čistila pesjaka. Vedno sem poskrbela, da sem bila na varni razdalji. Živela sem v kroničnem strahu pred psi. Skozi otroštvo mojih treh otrok sem se uspešno upirala želji moža in otrok, da bi imeli pasjega družinskega člana. Njihovo željo sem kompenzirala s hrčki, skakači, morskimi prašički in pritlikavimi kunci. Za hišo je pod vsakim drevesom častno pokopan preminuli hišni ljubljenček. Na planinskih poteh smo družinsko uživali do takrat, ko nam je naproti priskakljal mali ali veliki kosmatinec. Še danes ne znam našteti vseh osvojenih vrhov, znam pa našteti vse pasme psov, ki smo jih naključno srečevali in znam opisati njihovo lajanje, bevskanje ali renčanje.
Ko me je strah pred psi že toliko hromel, da si sama nisem več upala sproščeno na sprehod po naselju, sem začela premišljevati, kako bi premagala ta strah. Hipnoza ali pasja šola? Obstala sem na razpotju, ali še leta preživljati v strahu ali pa zbrati pogum in bolje spoznati pasji svet. Bližja mi je bila druga pot, saj do psov vseeno čutim naklonjenost, a vedno na varni razdalji. Kadarkoli sem videla kosmat repek, sem popolnoma ohromela, plezala po ograjah, klopeh in me je strah vodil v povsem nerazumne in neprimerne reakcije, ki so jih obsojajoče gledali že moji domači, kaj šele naključni ljudje, ki sem jih srečevala na svojih poteh.
Odločitev je dozorela, ko je brat Marko za hišno ljubljenko pripeljal živahno in prikupno Čoki. Z vpisom rjave labradorke v pasjo malo šolo, se je ponudila priložnost, da kot družinski član vstopim skozi vrata Kinološkega društva Posavje. Neizmerno sem hvaležna vodstvu kinološkega društva, da so me sprejeli in izkazali veliko toleranco do nenavadne želje, da pridem v pasjo šolo brez psa.
V PASJI MALI ŠOLI
Strah pred psi me je pripeljal v pasjo malo šolo – brez psa. Zbrani so bili različni psi, različni vodniki, potrpežljiva in strokovna inštruktorica Meta in moj strah. Naenkrat sem bila obkrožena s psi. Labradorka Čoki, nemška bokserka Nuška, mešanček Jack, shih tzu Beni, shiba inu Akio, velika šnavcerka Aska, maremsko-ambruški ovčar Harry, tibetanska terierka Shiwa. In seveda hrta Ayla in Bareen. Pisana druščina pasjih mladičkov. Mali, veliki, živahni, zaspani, vodljivi, manj vodljivi, poslušni, neposlušni, dominanti, plašni, igrivi, razigrani, trmasti …
Strah pred psi me je pripeljal v pasjo malo šolo – brez psa. Zbrani so bili različni psi, različni vodniki, potrpežljiva in strokovna inštruktorica Meta in moj strah. Naenkrat sem bila obkrožena s psi. Labradorka Čoki, nemška bokserka Nuška, mešanček Jack, shih tzu Beni, shiba inu Akio, velika šnavcerka Aska, maremsko-ambruški ovčar Harry, tibetanska terierka Shiwa. In seveda hrta Ayla in Bareen. Pisana druščina pasjih mladičkov. Mali, veliki, živahni, zaspani, vodljivi, manj vodljivi, poslušni, neposlušni, dominanti, plašni, igrivi, razigrani, trmasti …
Dvakrat tedensko sem premagovala svoj strah tako, da sem sedela na klopi na travnatih površinah za Savo in poslušala nasvete inštruktorice Mete ter opazovala načine reagiranja psov in njihovih lastnikov. Odprl se mi je nov svet. Pasji svet. Ob Metinem ponavljanju navodil za izvajanje povelj, ob nasvetih, kako primerno ravnati s psom, kako odpraviti slabe navade, ki jih je pes začel naenkrat izražati, ob razlagi pasjih karakterjev, ob reakcijah psov in vodnikov, sem tudi jaz pridobivala znanje, ki je postopoma brisalo strah. Res drži, da je v znanju moč in mislim, da bi moral vsak lastnik psa obvezno obiskovati pasjo šolo, da pridobi znanje in z znanjem moč, ki lastnika spremeni v vodjo socializiranega krdela. Vodniki so morali pri delu s psom upoštevati učni proces in ga besedno in fizično udejanjiti. Zaradi vloženega truda, časa in pasje ljubezni, je bilo pri vodnikih psov opaziti notranji žar zadovoljstva in povezanost s psom je postajala vidno trdnejša. Opazila sem kar nekaj podobnosti pri vzgoji otrok in psov. Delovati moraš odločno, prijazno in dosledno. Vedenje psov se je iz skakajočih psov postopoma spreminjalo v pse, ki hodijo ob spuščeni vrvici in sledijo vodniku. Pogosto sem se počutila kot v klubu mladih mamic, saj so se vsi pogovori vrteli o navadah, iztrebkih, posebnostih, igračah, hrani, priboljških, spanju, razvadah … njihovega psička.
Sproščeno vzdušje v izjemno prijetni skupini je počasi odtajevalo tudi moj strah. Sreča vodikov ob napredku njihovega ljubljenčka je bila nalezljiva. Domov sem prihajala zadovoljna in umirjena, saj sem tudi na lastni koži občutila terapevtski učinek psov na ljudi. Ko opazuješ radost vodnika v navezi s psom, ko spregovori telesna govorica, ko slišiš besede pohvale in opaziš srčen fizični dotik, takrat se te na ravnicah za Savo dotakne sreča.
FRODO – MOJ TERAPEVTSKI PES
Na polovici pomladnega termina pasje male šole, je vstopil v moje življenje Frodo. Prikupen dvoletni barbet, ki je že končal šolanje. Njegov lastnik Miran mi ga je ponudil, da bi lahko z njim vadila osnove pasje socializacije. Najprej se mi je zdelo nerazumljivo, kako bi lahko vodnik nekomu nepoznanemu posodil psa. Saj to je isto, kot bi nekomu zaupal otroka. A Miran me je modro prepričal, da ne pridobivam izkušnje s psom samo jaz, ampak si tudi on kot lastnik želi, da bi pes reagiral na povelja drugih ljudi in da bi bil socializiran v polnem pomenu. Najina skupna izkušnja bi dobrohotno delovala name in na psa. A pri meni se je oglasil notranji strah, kaj pa če bo … Strah se je vrnil, a so ga odgnale igrive pasje oči in rep, ki je vabil k igri.
Na polovici pomladnega termina pasje male šole, je vstopil v moje življenje Frodo. Prikupen dvoletni barbet, ki je že končal šolanje. Njegov lastnik Miran mi ga je ponudil, da bi lahko z njim vadila osnove pasje socializacije. Najprej se mi je zdelo nerazumljivo, kako bi lahko vodnik nekomu nepoznanemu posodil psa. Saj to je isto, kot bi nekomu zaupal otroka. A Miran me je modro prepričal, da ne pridobivam izkušnje s psom samo jaz, ampak si tudi on kot lastnik želi, da bi pes reagiral na povelja drugih ljudi in da bi bil socializiran v polnem pomenu. Najina skupna izkušnja bi dobrohotno delovala name in na psa. A pri meni se je oglasil notranji strah, kaj pa če bo … Strah se je vrnil, a so ga odgnale igrive pasje oči in rep, ki je vabil k igri.
In kar naenkrat sem prvič v življenju vodila psa na povodcu. »Preživela« sem dotike njegovega smrčka in zob ob sprejemanju priboljškov. Verjetno se nekomu, ki je odraščal med psi zdi to povsem noro in nenavadno, a jaz sem ob tem slavila osebne in veličastne zmage. Vedno znova in znova sem bila presenečena, da zmorem in da je sedaj čas, da teorijo z vsemi Metinimi nasveti udejanjim v praksi. A to ni bilo lahko. Včasih me je Frodo vlekel po poligonu sem in tja, ker se mi je oglašal notranji prastrah in bojazen, da nisem njegova lastnica in da se mi bo morda uprl. Čeprav sem vedela in čutila, da je najbolj prijazen pes na svetu, so strahovi znova in znova občasno prihajali na plano. In pametni Frodo je z veseljem izkoristil mojo neodločenost. Ko je inštruktorica Meta že stokrat znova in znova povedala, da je cilj, da pes sledi vodniku in ne vodnik psu, sem se odločila v glavi, da bo tudi pri meni tako. In takrat je steklo. Seveda brez pomoči račjih priboljškov ne bi šlo. Od takrat naprej sem slavila drobne osebne zmage ob izvajanju učnega procesa s psom. Čutim neizmerno hvaležnost vodniku Miranu, da me je spodbudil k aktivnejši vlogi v pasji šoli in mi je kljub neizkušenosti v pomoč ponudil Froda. Obema bom večno hvaležna. Proti koncu tečaja sem pri vseh tečajnikih opazila, kako je res pomembna postopnost šolanja in dosledna vztrajnost, da lahko spreminjaš pasje reakcije v željena stanja, ki jih bodo kmalu pokazali na izpitu. Psi so v različnem tempu sledili vodnikom. Tam, kjer so vodniki vztrajali kljub trenutnim neuspehom, so sčasoma tudi psi sledili vodniku. Ko pogledam nazaj, kaj vse je Meta z neskončno potrpežljivostjo uspela izvabiti iz vodnikov, se pokaže dejanska vrednost pasje male šole. Pasja šola je namenjena vodnikom. In dejstvo je, da če so vodniki učljivi, postane učljiv tudi njihov pes.
ODLOČITEV ZA PSA Ko mi zdravje onemogoča, da bi spremljala skupino na zaključnih izpitih, vse bolj razmišljam o nakupu psa. Berem knjige o psih in na kaj vse moraš biti pozoren pri izbiri mladičev. Spoznavam, kako se je potrebno pripraviti na prihod psa v družino in primerjam splošne značilnosti posameznih pasem, ki so potencialne za naš življenjski slog. Proučujem karakteristike psov glede na velikost, zahtevnost nege, odpadanje dlake, zahtevnost vzgoje, aktivnost, primernost za otroke, ujemanje z drugimi živalmi, značaj ter učljivost. Čeprav odpadanje dlake pri škotskih ovčarjih ne govori v prid tej pasmi, pa je pri meni neka usodna privlačnost do teh psov. Zdi se mi, kot da ponovno izbiram partnerja za življenje. Pravzaprav ne vem, zakaj ravno ta pasma, a nekako čutim, da bi bil glede na karakteristike to najbolj primeren pes zame in za moža. Razmišljati moram namreč tudi o tem, da je to večletni sopotnik in da bova z možem kos njegovi potrebni aktivnosti. Hodim okoli hiše in razmišljam, kje bi bil najbolj primeren prostor za postavitev pesjaka in skoraj dnevno obiščem strani kinološkega društva in spremljam legla mladičev. Ko se mi zdravstveno stanje izboljša, grem v aktivno iskanje pasjega mladička.
V pasji mali šoli sem se pripravljala na prihod psička, tako kot se v materinski šoli pripravljajo nosečnice na prihod otroka. Spoznala sem toliko novih informacij, koristnih nasvetov, da bi vsakemu lastniku pred nakupom psa obvezno predpisala urice v pasji šoli. Prepričala sem se tudi, da ti inštruktorji v pasji šoli stojijo ob strani, te spodbujajo, ko se pojavi pasja neposlušnost in so zakladnica strokovnega znanja iz pasjega sveta. Predvsem pa so srčni in z neizmerno energijo vodijo vodnike psov skozi proces šolanja. In ko se odločim za psa, se z veseljem vrnem v pasjo šolo. Tokrat s psom.
